Kiwano – osvežilna bodičasta kumara

Kiwano, botanično Cucumis Melliferus, je odlična osvežilna bodičasta kumara iz družine bučevk Cucurbitaceae. Je enoletna plezalka, ki izvira iz podsaharske Afrike, predvsem z območja puščave Kalahari, od koder prihaja tudi nekaj manj znanih vrst kumar. Plodovi so bodičasti, oranžne barve, dolgi okoli 12 cm in široki okoli 7cm.

Rastlina ima grmičasto, plezajočo razrast, vreže lahko v dolžino sežejo do 3 metre. Najlepše uspeva na mreži. Stebla so oglata z vzdolžnimi grebeni in posuta z nežnimi ščetinami. Razdalja med kolenci, iz katerih izraščajo do 5 cm dolge vitice in svetlo rumeni cvetovi, znaša med 5 in 8 centimetrov. Iz kolenc izraščajo tudi dolgi dlakavi listni peclji, ki nosijo velike dlakave peterokrpate liste. Plod je jajčastotrikotne oblike. Gladka povrhnjica je najprej sivo zelene barve, ko dozori, postane oranžna. Iz nje izraščajo maloštevilne do nekaj milimetrov dolge bodice. Meso, v katerem se skriva polno pešk, je želatinasto in zeleno obarvano. Okus sadeža je nežen in spominja na mešanico okusov kumare, kivija in banane. Popolnoma zreli in zdravi plodovi lahko na sobni temperaturi zdržijo eno leto.

Vzgoja kiwana je podobna vzgoji kumar. Priporočljivo je, da ga ne sadimo v bližino kumar, predvsem zaradi nevarnosti okužbe s kumarično plesnijo (Pseudoperonospora cubensis). Plodovi v naših klimatskih pogojih zorijo nekje v začetku septembra. Spomladi, v začetku ali konec marca, ga sejemo v lončke za dolžino semena globoko in ga pustimo kaliti pri sobni temperaturi. Na prosto ga sadimo v 2. polovici maja.

Kiwano se uporablja zlasti svež v sadnih solatah, smutijih, kot dodatek jogurtu in sladoledu, iz njega izdelujejo tudi sok. Pri sveži uporabi je meso potrebno sesati, peške pa izpljuniti. V svetovnem merilu ga največ pridelajo v Avstraliji, Novi Zelandiji, Čilu, Kaliforniji in Mississipiju, v Evropi pa je največje območje pridelave na področju Slavonije.

kiwano        kiwano